Foto Marco Secchi Unsplash.jpg

Virtualno kulinarično popotovanje Šolske turistične agencije KULT316: turška kuhinja

ŠOLSKA TURISTIČNA AGENCIJA KULT316 VAS VABI MED BAZARJE, ALL INCLUSIVE HOTELE IN K UMETNOSTI PITJA ČAJA

Bi potovali na Sicilijo? Poskusili arabsko kulinariko? Ali pa Japonsko? Ste za ruske kulinarične specialitete? Sedaj je pravi čas za virtualno kulinarično potovanje. Naša Šolska turistična agencija KULT316, ki deluje pod okriljem BIC Ljubljana, je v času, ko zaradi varovanja zdravja ostajamo doma, pripravila kulinarične potopise s preizkušenimi recepti, ki naj vam bodo navdih za naslednje potovanje. Pridružite se nam in postanite turist gurman (t.i. foodie) kar iz domače kuhinje in naslonjača v vaši dnevni sobi.

Vsak teden smo objavili novo virtualno kulinarično popotovanje.

Kot zadnjo smo za vas pripravili turško kuhinjo.

V zadnjih letih smo turisti iskalci - ne samo kulturnih in naravnih znamenitosti na novo odkritih destinacijah - ampak predvsem iskalci celovitih doživetij. Na področju kulinaričnega turizma se je v zadnjih letih oblikoval poseben tip turista gurmana, t.i. foodie, ki so se mu prilagodile tudi turistične destinacije in lokalni ponudniki. Hrana je postala sredstvo za promocijo lokalne hrane, prehranjevalnih navad in lokalnih specialitet. Po podatkih Svetovne turistične organizacije, danes turist na potovanju za hrano in pijačo nameni skoraj 40 % vsega denarja. Kulinarični turizem je ena izmed zvrsti turizma, ki je najbolj v vzponu

TURŠKA KUHINJA: VELIKO VEČ KOT KEBAB!

Turška kuhinja je zelo raznovrstna in barvita, s številnimi začimbami, ki ustvarjajo raznovrstne okuse. Po mnenju mnogih spada med najboljše in najbolj sloveče kuhinje sveta.  Turška kuhinja še zdaleč ni samo meso na žaru, kebab, burek  in baklava, po katerem jo povprečni zahodnjaki najbolj poznamo. Na stičišču Evrope in Azije, severnih in južnih dežel so se mešali ne le kulturni vplivi, temveč tudi kulinarika in zato je turška kuhinja tako bogata. Velik vpliv je imelo tudi Osmansko cesarstvo, ki je trajalo od leta 1299 do leta 1923.

V času Sulejmana Veličastnega je bilo Osmansko cesarstvo eno največjih svetovnih vladavin ter je v palačo Topkapi prineslo tudi vplive iz tujih držav. Palača Topkapi je bila palača otomanskih sultanov in še vedno stoji na strateški točki ob Bosporski ožini. Od tu se je upravljalo s cesarstvom in tu se je ustvarjalo nove jedi in se pisalo recepte, ki jih še dandanes uporabljajo turške gospodinje.

GREMO NEKAJ POMEZIT

Na dvoru je živelo okoli 4000 ljudi, vključno s predelom harema, kjer je živela sultanova družina, ženske in otroci. Kuhali so v dvornih kuhinjah, vsak del je imel na skrbi določeno, za koga pripravi hrano. Najboljša kuhinja je bila rezervirana za sultana, še danes lahko najdemo v kuhinjah napisane recepte, nekateri so bili napisani kar na stenah kuhinj. Glavni kuhar je vsak dan poskrbel, da je sultan takrat, ko je bil v palači, dobil raznovrstne jedi. In ker bi hrana lahko bila zastrupljena, je bilo potrebno poskrbeti za varnost, zato je imel dvor preizkuševalce. Na male krožničke so razdelili vsake jedi po malo, kar se v turščini imenuje meze, še danes je ostalo ime enako. Meze je turška predjed, katerakoli, saj jih je veliko. In ker so Turki vladali tudi na Balkanu, je veliko turcizmov, turških besed, ki jih poznamo tudi v Sloveniji. Od tu izrek, »gremo nekaj pomezit«. Gremo nekaj malega pojest, iz turške besede meze.

V palači so vedno znova in znova ustvarjali tudi recepte za sladice, turške sladice so polne sladkorja ter oreščkov in maščobe, na tisoče in tisoče kalorij. Te je sultan potreboval zato, da je ohranil moč in oreščki so poskrbeli, da je dobil afrodiziak. Še danes vam bodo turški trgovci na stojnicah ponujali Sultanovo viagro, to ni nič drugega kot sladki turški lokum. A o sladicah in receptih kasneje.

Turčija je mama »all inclusive« hotelov, ker so imeli lastniki na voljo toliko sadja in zelenjave skozi vse leto, da so se spomnili in uvedli način obrokov, ki so jih v hotelih ponujali skozi ves dan, saj so temeljili predvsem na žitaricah in zelenjavi, kar je bilo cenovno sprejemljivo.

SAMOOSKRBNA DRŽAVA Z VELIKO SADJA IN ZELENJAVE

Turčija je ena redkih držav na svetu, ki je samooskrbna, kar pomeni, da prav vso hrano za vse prebivalce lahko pridela doma. Največja vrednost sta sadje in zelenjava, ki dozorita na toplem mediteranskem soncu in ne v rastlinjakih pod umetno lučjo, zato je okusna in paradižnik je res rdeč, sočen, sladek in marelice dišijo po marelicah brez dodatkov umetnih arom. Mediteranski del Turčije je prava paša za okuse in barve, zato se je v tem predelu tudi rodil »all inclusive« turizem.

KAVO STREŽEJO OB VELIKIH OBISKIH IN DOGODKIH, PRAVA TURŠKA NACIONALNA PIJAČA JE ČAJ

Poseben obred Turkov je pitje čaja. Obiskovalci so vedno prepričani, da se v Turčiji pije turška kava, a pitje kave ima v Turčiji drugačen pomen. Strežejo jo ob velikih obiskih in dogodkih, v tradicionalnem delu Turčije simbolično skuha kavo tudi bodoča nevesta, ko pridejo na obisk starši njenega bodočega ženina. Če skuha sladko kavo, pomeni, da z veseljem pristaja na poroko, srednje sladka pomeni, da se bo poročila in če bodoča nevesta kavo soli, pomeni da ji izbira nikakor ni všeč. Kavo kuhajo v Turčiji tudi na drug način kot jo Slovenci. Tudi v Bosni pravi pesem »Kafu mi draga ispeci«. V džezvo se da najprej mleta kava, ki se malo prepraži. nato jo zalijejo s hladno vodo in mešajo do vretja, nalijejo v fincan ali malo skodelico, zraven pa ponudijo kos lokuma ali sladkorja v kockah. Kava je gosta in močna, na dnu ostane veliko usedline. In če ste v pravi družbi, se vedno najde ženska, ki obvlada falim, branje usode iz kavne usedline. V Istanbulu so na ulici Istiklal mali lokali, kjer vam ob skodelici popite kave, napovedo še usodo.

A prava turška nacionalna pijača je čaj. Pravi črni čaj, s katerim začnejo dan in s katerim, se dan nadaljuje pozno v večer. Strežejo ga v malih steklenih kozarčkih, ki imajo obliko tulipanove glavice, spet tradicija, saj tulipani izvirajo iz Turčije. Steklene kozarčke položijo na male krožničke, dodajo kocke sladkorja ob rob in priložijo malo žličko. In obred se začne: kocke v čaj, mešanje in pitje po požirkih in pogovor ali samo opazovanje ljudi, ki hodijo mimo ali zazrtost v Bosporsko ožino...

Domačini pijejo črni čaj, redko se zgodi da naročijo Ada čaj, to je zeliščni čaj in skoraj nikoli ne pijejo Elma čaja, ta je za turiste. Sladek jabolčni čaj, s katerim pokažejo gostoljubnost gostu in s katerim trgovci vabijo k nakupu, saj ko enkrat spijete kozarček čaja z njimi, ste že znanci in zdaj je že čas za nakupe. Tradicionalni turški čaj se kuha v čajdanliku, posodi iz dveh delov, spodaj je posoda za vretje vode in zgoraj v malo vode veliko drobljenega črnega čaja, ki je osnova za pripravo. Ko oba dela zavreta, se v kozarček skozi cedilo nalije najprej malo črnega dela in nato dolije vrela voda. In glede na količino koncentracije črnega čaja, lahko izbiramo med različno močnim čajem. Acik je najbolj blag in Sert je najmočnejši. In učinki čaja so podobni pitju kave, torej tisti, ki imajo težave s spanjem, se naj pitju v večernih urah izogibajo. V turških mestih je polno čajnic, kjer vedno dobimo svež črni čaj, nekatere so rezervirane samo za moške, ki ob pitju čaja radi klepetajo in igrajo šah.

Še vsaj tri narodne pijače moramo omeniti. Ayran. To je jogurt, zmešan z vodo in soljo, ki se odlično prileže k zelenjavnim in mesnim jedem in ga domačini pijejo skoraj ob vsakem obroku, tako kot vodo. Sahlep pa je pijača, ki se pije v hladnih zimskih mesecih. Značilna je za Turčijo, odličnega okusa in nenavadne sestavine. V njej so drobljena korenina turške orhideje, sladkor in mleko, na vrh potresena s cimetom. Pije se vroča.

Orhideja, iz katere se pripravlja salep, je zaščitena z zakonom in se je ne sme izvažati, niti prikazovati s slikami. Raki pa je janeževo žganje, ki se ga pije mešanega z vodo ali samega. Strežejo ga v glavnem v pivnicah, kamor zahajajo samo moški, ki se zbirajo ob igranju kart ali bekemija in v modernih turških restavracijah. »Šerefe«, se nazdravi s kozarci. Na zdravje. Turki so gostoljubni, za njih je gost kralj, od Boga poslan. Zato se mu tudi pri obroku ponudi najboljšo hrano in precej raznovrstno. Turki nikoli ne skuhajo samo ene vrste hrane, miza se mora šibiti od barv in okusov. Za obiskovalca, ki prvič sede za tako mizo, je to pravo razkošje. Če ste povabljeni k obroku k domačinom v tradicionalnem predelu, je velika verjetnost da boste jedli na tleh, kjer vam bodo na velikih pladnjih prinesli hrano, spekli svež kruh in ponudili svežo vodo.                                    

DAN SE ZAČNE Z BELIM SIROM, OLIVAMI, PARADIŽNIKOM IN KUMARAMI

Gost vedno dobi najboljše, pa četudi si gostitelji sami odtrgajo od ust. Obrok se začne z Afiyet Olsun, kar pomeni dober tek. In konča s poklonim kuharju: Egline Saglik. To pomeni – »naj se ti pozlatijo roke« oziroma »naj bodo roke zdrave«. In ko pojedo, takoj odnesejo krožnike in posode, saj je znak nevljudnosti, če ostanejo dlje na mizi. Po obroku pa se spet pije črni čaj.

Turki dan začnejo s kozarčkom čaja in z belim sirom, olivami, paradižnikom in kumarami. In seveda z belim svežim kruhom, ki ga prodajajo za vsakim vogalom. Kruh pečejo večkrat na dan, saj domačini jedo vedno svežega in da ga ni preveč, ga spečejo v štrucah po pol kilograma ali še manjše. To je tipičen turški zajtrk. Za šolarje, študente in tiste, ki hitijo na delo, pa je na ulici polno prodajalcev simitijev, sezamovih obročkov, kot bi bile za nas žemljice. Topli zapečeni sezamovi obročki in skodelica čaja, zajtrk za revne, pravijo domačini.

Kosilo in večerja sta obroka, ki ga turške gospodinje, vsaj tiste ki so doma in teh je, razen v velikih mestih, veliko, pripravljajo doma. Sekljajo, režejo, zvijajo, pečejo in mešajo z veliko ljubezni za svoje družine in vsa ta ljubezen se poleg pristnih okusov, potem okusi tudi v hrani.

PAPRIKA JE KRALJICA ZAČIMB

Običajna vsakodnevna kuhinja je sestavljena iz preprostih sestavin, veliko je zelenjave in žitaric, predvsem bulgurja in riža ter leče in čičerike.

Neskončne kombinacije zelenjave in nepogrešljiv turški jogurt ter bogastvo začimb, nekatere nam neznane, uporabljajo vsak dan. Tak je denimo sumak, začimba, ki prežene vonj po čebuli in česnu, ki se veliko uporablja v turški kuhinji. Kraljica začimb pa je seveda paprika, sveža, sušena, drobljena, mleta, v mezgi, pekoča ali sladka.

Od enega do drugega predela Turčije pa je potem odvisno, koliko rib in mesa se znajde v jedeh in kolikokrat na teden. Če v zimskih mesecih zmanjka sveže zelenjave, je na bazarju obilica sušene, ki jo namočijo v vodi in jo uporabijo kot svežo.

RECEPTI IZ TURŠKE KUHINJE

V nadaljevanju smo za vas izbrali nekaj enostavnih in zdravih receptov, ki vsebujejo vse tudi nam dostopne sestavine in predstavijo turško kuhinjo brez bureka ali kebaba. Vsi recepti so prirejeni za 4 osebe in merske enoti so v skodelicah ali čajnih kozarčkih, tako kot kuhajo Turki. Skodelica je približno dva decilitra, čajni kozarček pa en deciliter. Afiyet Olsun !

AYRAN – PIJAČA IZ JOGURTA
  • 4 skodelice  tekočega navadnega jogurta
  • 3 skodelice  hladne vode
  • sol po okusu

V vrč nalijemo jogurt, vodo in sol, stepemo z metlico, da se sestavine premešajo in ponudimo ohlajeno k obroku. Pijača prija zlasti v vročih dneh.

MERCIMEK ČORBA – JUHA IZ RDEČE LEČE
  • 1,5 skodelice rdeče leče
  • 4 skodelice vode
  • 1 glavica čebule
  • 4-5 žlic oljčnega olja
  • 1 žlica bele moke
  • 1 srednje velik krompir
  • 1 srednje veliko korenje
  • žlica paradižnikove mezge
  • 1 žlica mlete rdeče paprike
  • sol, poper, suha meta

Najbolj znana turška juha je gosta in okusna ter enostavna za pripravo. Lečo operemo, jo stresemo v vodo in kuhamo v srednje vreli vodi toliko časa, da postane rumena in mehka. V drugi posodi  za juho na oljčnem olju prepražimo čebulo, dodamo žlico moke in žlico rdeče mlete paprike ter na njo stresemo lečo z vodo. Počakamo da zavre, zmanjšamo temperaturo in vanjo na drobno naribamo surov krompir in korenje. Kuhamo še pol ure ob rahlem vretju. Po želji zmiksamo s paličnim mešalnikom, tako bo juha bolj gosta in enakomerna, lahko pa pustimo, da se občuti tekstura. Dodamo še veliko žlice suhe mete, kar doda juhi pravi turški okus. Turki juho postrežejo v skodelicah z rezino limone, kapljica ali dve doda še dodatno svežino.

BULGUR PILAV – BULGUR Z ZELENJAVO
  • 1 skodelica grobega bulgurja
  • 2 skodelici vode
  • 1 glavica čebule
  • 1 zelena paprika
  • 1 srednje velik paradižnik
  • 1 žlica paradižnikove mezge
  • 4-5 žlic oljčnega olja
  • sol, poper, suha meta

Bulgur je poleg riža najpogosteje uporabljana žitarica v turški kuhinji. Je zdrava, saj ima nizek glikemični indeks in je zato zelo primerna tudi za diabetike. Pripravlja se na veliko načinov, predstavljen je recept, ki lahko služi kot samostojna jed ali priloga. Za prilogo lahko ponudimo cacik, tip grškega jogurta, v katerega na drobno narežemo sveže kumarice, dodamo strok nasekljanega česna, sol in ščep ali dva svežega ali sušenega kopra ter pol skodelice vode.

Na oljčnem olju prepražimo čebulo, dodamo na kocke narezano zeleno papriko, na kocke narezan in olupljen paradižnik in pražimo nekaj minut. Pražimo v srednje visoki posodi. Dodamo bulgur, vodo, paradižnikovo mezgo, poper, sol in suho meto. Kuhamo na zmernem ognju, da povre vsa voda , pokrijemo s pokrovko in pustimo stati 10-15 minut, da zrnca vsrkajo vso vodo. Premešamo n postrežemo.

BULGUR KOFTE – KROGLICE IZ BULGURJA
  • 1 skodelica drobnega bulgurja
  • 1 skodelica vode
  • 2 srednje velika krompirja
  • 1 srednje velika čebula
  • 5-6 žlic oljčnega olja
  • 1 žlica rdeče mlete paprike
  • 1 žlica paradižnikove mezge ali mezge iz paprike
  • 1 žlica kumina (orientalska začimba, ne kumina)
  • 1/ 2 žlice paprike čili v kosmičih
  • poper, sol
  • šopek svežega peteršilja
  • glavica mehke solate ali kristalke ali ledenke

Pri pripravi te hrane uživajo otroci, ki lahko oblikujejo kroglice. Jed je primerna za lahko večerjo. Posebej skuhamo dva neolupljena krompirja, do mehkega. V  skledo za pripravo testa ali solate stresemo bulgur (neopran), prilijemo vrelo vodo in pokrijemo, da vsrka vso vodo, približno za 10 minut. Posebej na olju prepražimo čebulo do mehkega, dodamo papriko, kumin, poper, sol, čili in paradižnikovo mezgo. Nasekljamo peteršilj. Krompir olupimo, pretlačimo in solimo po okusu. Primešamo k bulgurju, ki je vpil vodo. Dodamo čebulo z začimbami. Najprej premešamo s kuhalnico in pustimo, da se malo ohladi. Posebej operemo liste solate in jih razporedimo na pladenj. Z roko oblikujemo kroglice ali svaljke in jih polagamo med liste solate. Ob robove postavimo rezine limone. Kroglice se jedo tako, da vzamemo list solate, vanj zavijemo bulgurjevo kroglico in po želji dodamo kapljico limoninega soka.

PIYAZ – SOLATA IZ BELEGA FIŽOLA
  • 2 skodelici belega fižola
  • 2 srednje velika paradižnika
  • 1 /2 šopka svežega peteršilja
  • 2 srednje veliki čebuli (lahko tudi mlada čebula)
  • 1/ 2 čajnega kozarčka oljčnega olja
  • sok polovice limone
  • 1 žlica vinskega kisa
  • sol po okusu
  • črne olive, trdo kuhana jajca

Osvežilna solata iz belega fižola je lahko samostojen obrok ali priloga. Bel fižol čez noč namočimo v vodi, speremo in skuhamo do mehkega ali za hitrejšo pot uporabimo lonec na pritisk. Ohladimo. Na drobne kocke narežemo olupljen paradižnik, na kocke narezano čebulo, nasekljamo svež peteršilj, dodamo olje, kis, sok limone, sol , dodamo ohlajen fižol in premešamo. Serviramo na velikem krožniku in ob straneh položimo črne olive in na rezine narezana trdo kuhana jajca. Zraven se podajo zapečene rezine kruha na oljčnem olju.

IMAM BAYILDI (Imam je padel v nezavest) – POLNJENI MELANCANI
  • 4 manjše jajčevce
  • 2 srednje veliki čebuli
  • 2 velika paradižnika
  • 1/ 2 skodelice oljčnega olja
  • 4 stroki česna
  • 1/ 2 šopka svežega peteršilja
  • sok pol limone
  • čajna žlička soli
  • čajna žlička sladkorja
  • skodelica vode

Imam bayildi je ena najbolj znanih turških jedi, zgodba pravi, da je tako navdušila muslimanskega duhovnika, da je padel v nezavest, od tu tudi ime. Zraven se čudovito poda ayran.

Jajčevce operemo in  jih olupimo v pasovih, približno centimeter širokih po dolžini. Nato jim zarežemo v dolžino, vendar ne do konca, da jih ne prepolovimo, vendar samo odpremo. V globoko posodo natočimo vodo, ji dodamo veliko žlico soli in namočimo vanjo jajčevce za približno pol ure, da izločijo grenke sokove. Olupimo in nasekljamo čebulo in jo zmešamo s sladkorjem in soljo. Olupimo stroke česna in ga drobno sesekljamo, sesekljamo peteršilj. Olupimo paradižnik, odstranimo semena in drobno nasekljamo v kocke. Skupaj umešamo čebulo, paradižnik in peteršilj ter česen. Jajčevce vzamemo iz vode in osušimo. V zarezo jih napolnimo z mešanico čebule in paradižnika. Zložimo jih v naoljeno nižjo posodo. Nato zmešamo limonin sok, oljčno olje in vodo in prelijemo jajčevce. Pečemo pokrito z alufolijo približno pol ure na 180-200 stopinj Celzija, nato odkrijemo folijo in pečemo še 10 minut na 200-220 stopinj Celzija, da se lepo zapeče.  Vzamemo iz pečice in pustimo stati 10 minut. Previdno jih preložimo na servirni krožnik, da ne razpadejo.

YAPRAK DOLMA – POLNJENI LISTI VINSKE TRTE
  • 200 gr mladih listov vinske trte
  • 1 skodelica vode
  • 1/ 4 skodelice oljčnega olja
  • ščepec  sladkorja
  • sok pol limone

Za polnjenje:

  • 1 skodelica riža
  • 1 velik paradižnik
  • 1 žlica paradižnikove mezge
  • 1 velika čebula
  • 1/ 2 skodelice oljčnega olja
  • 1/ 2 šopka svežega peteršilja
  • žlica suhe mete
  • sol, poper
  • po želji žlica suhega ali svežega kopra
  • po želji plodovi pinije, črne rozine in cimet

Male sarmice iz listov vinske trte zahtevajo veliko časa in turške gospodinje jih pripravijo, ko želijo še posebej razvajati svoje domače. Na oljčnem olju prepražimo na drobno sesekljano olupljeno čebulo, nasekljan in olupljen paradižnik, kateremu smo odstranili semena, dodamo  skodelico opranega riža, paradižnikovo mezgo, sol, poper, suho meto in zalijemo s  skodelico vode, kuhamo, da povre tekočina in ohladimo. Dodamo nasekljan svež peteršilj in po želji koper, pinije, rozine in cimet, kar da sarmicam poseben orientalski okus.

Liste vinske trte operemo in za minutko ali dve pokuhamo v osoljenem kropu ter jih pobiramo ven s penovko (kuhamo po 3-4 liste posebej in jih nato ohladimo v hladni vodi, da ohranijo lepo barvo). Peclje porežemo. Polnimo jih na naslednji način, najbolj enostavno je na deski, list obrnemo z gladko stranjo navzdol in žilicami na listu navzgor, tako da so na notranji strani, ko jih zavijemo. Širša stran je na strani, kjer začnemo zavijati. Na sredino damo žličko nadeva, zapognemo liste navznoter in zvijemo v mali zvitek, velik kot prst. Z zaključkom zvitka jih polagamo tesno v naoljeno posodo drugo poleg druge, da zapolnimo ves prostor, ko v prvem delu zmanjka posode, gremo lahko v nadstropje in jih zlagamo. Pazimo, da so zapolnjena vsa mesta. Nato jih prelijemo z mešanico olja, vode in limoninega soka in kuhamo na zelo šibkem ognju približno 30-40 minut, da povre vsa tekočina. Po potrebi dodamo malo vode. Pustimo vsaj pol ure, da se ohladijo do mlačnega. Postrežemo skupaj z grškim tipom jogurta, male sarmice jemo z roko in jih pomakamo v jogurt.

MENEMEN – JAJCA S PARADIŽNIKOM IN PAPRIKO
  • 8 jajc
  • 100 gr belega sira iz slanice
  • 2 papriki (kozji rog je najboljša)
  • 1 velik paradižnik
  • 1/ 2 šopka svežega peteršilja
  • 2 žlici oljčnega olja
  • sol po okusu

Jed je podobna satarašu, ki mu dodamo bel sir. Jajca stepemo v posodi. Olupimo paradižnik, odstranimo semena in ga narežemo na drobno, razpolovimo papriko, odstranimo semena in jo narežemo na drobno. V široki ponvi ali nizki posodi prepražimo na olju čebulo, dodamo paradižnik in papriko ter pražimo do mehkega.  Čez prelijemo jajca, solimo, dodamo nadrobljen beli sir in stalno mešamo z leseno kuhalnico, da jajca niso več tekoča, a še vedno ne suha. Odstranimo s štedilnika in čez posujemo nasekljan peteršilj.

IRMIK HELVA – HELVA IZ ZDROBA
  • 1 skodelica pšeničnega zdroba
  • 2 skodelici mleka
  • 2 jedilni žlici pinijevih plodov
  • 100 gr masla
  • 1 skodelica sladkorja

Helva je ena najbolj znanih in kaloričnih turških sladic. Ob njej ponudimo kozarček turškega čaja. V ponev s teflonom ali ponev, kjer se zdrob ne bo prijemal, stresemo zdrob in pinijeve plodove ter mešamo z leseno kuhalnico na šibkem ognju vsaj pol ure, da dobil lepo svetlo rjavo barvo. Ne odhajajmo stran od štedilnika, ampak stalno mešajmo, da se ne prime ali zažge. Odstavimo z ognja. V drugi posodi na srednem ognju zavremo mleko, maslo in sladkor. Ko zavre, prelijemo zdrob, pristavimo na ogenj in na srednjem ognju stalno mešamo v isti smeri, da zdrob posrka vso tekočino in se začne zmes drobiti. Odstavimo in pokrijemo s pokrovko. Pustimo 25 minut in od časa do časa pomešamo, da zmes razpade.  Najboljša je topla ali mlačna, pa tudi hladna ne bo ostala dolgo časa.

KAYMAKLI KAYSI TATLISI – SLADICA IZ SUHIH MARELIC
  • 250 gr suhih marelic
  • 1 1/ 4 skodelice sladkorja
  • 2 skodelici vode
  • 250 gr kajmaka, mascarponeja ali ricotte

Turčija ima ogromno marelic, ki jih večinoma sušijo in izvažajo v Evropo. Marelice v tem receptu lahko zamenjamo s suhimi datlji ali suhimi figami. Kot v vseh turških sladicah, je tudi tu ogromno sladkorja. Čez noč namočimo suhe marelice v hladni vodi. Naslednji dan zavremo vodo in sladkor, da dobimo sladkorni sirup, pri tem s kuhalnice počasi padajo kapljice. Odcejene marelice kuhamo v sirupu 15 minut, odstavimo posodo in ohladimo. Hladne odpremo po dolžini z nožem, vendar naj se držijo skupaj, napolnimo jih s kajmakom, mascarponejem ali ricotto sirom. Razporedimo jih po krožniku in potresemo z grobo nasekljanimi pistacijami.

Avtorica: Katja Orehek Hati, vodja Šolske turistične agencije KULT316

#bicljubljana

    Ostanite v stiku,
    prijavite se na našo listo

    BIC Ljubljana © 2019. Vse pravice pridržane.

    Pravno obvestilo Piškotki