Kontakti | Intranet | Kazalo strani

ikone ikone2 ikone3 ikone7
ikone4 ikone5 ikone6 ikone8

Prostovoljstvo

 

Riga, april 2016

slika1Člani projektne skupine društva DOIO smo se med 11. in 15. aprilom 2016 udeležili mobilnosti za strokovne delavce v izobraževanju odraslih z namenom ogleda in prenosa dobrih praks pri partnerski organizaciji (job shadowing) v Latviji.

 

 

 

slika5Po tem, ko smo se uspešno prebili do hotela in postelj, smo si za silo odpočili in se zjutraj peš odpravili na pionirsko raziskovanje. Vreme nam je služilo in noge takrat še tudi, zato smo prehodili velik del mesta. Ogledali smo si staro mestno jedro, si privoščili že drugi zajtrk v čudovito urejeni čajnici, polni dišečega peciva, si napasli oči v prodajalnah z umetniškimi in malo manj umetniškimi izdelki ter pot pogumno nadaljevali pot proti mestni tržnici.

Tam pa so se nam oči napasle čudes! Prizori rib in vseh drugih nenavadnih morskih bitij so spominjali na slike iz romana Julesa Verna 20 000 milj pod morjem! Na tržnici smo si kljub temu uspeli potešili tako svojo radovednost kot lačne želodce, saj so nas popoldne že čakale prve aktivnosti, vezane na mobilnost na šoli Riga Raina 8th evening (shift) Secondary School.

Šola sprva ni bila videti pretirano prijazna, čeprav je bila stavba zanimiva in svojevrstna. Imela pa je neko čudno moč, in sicer več časa kot smo preživeli tam, bolj prijazna in topla je postajala, na koncu nas je že popolnoma širokogrudno sprejela za svoje oz. verjetno smo mi njo.

Sodelavci iz drugih evropskih držav, poleg Latvije so prihajali iz Belgije, Estonije, Grčije, Italije, Poljske in Portugalske, ter iz drugih dežel (Turčije) so se izkazali za 3D ljudi: dobre, delovne in duhovite posameznike, s katerimi smo se odlično ujeli in z njimi sodelovali, kot da smo del že uigrane ekipe.

Večerja, ki je sledila, je pripomogla k dvema spoznanjema: prvemu, da v Latviji ni ne kosila ne večerje brez krompirja in zelja, in drugemu, da v Latviji ni ne kosila ne večerje brez piva.

slika2Že asimilirani in pripravljeni na nove podvige smo se drugi dan odpravili v od Rige 100 km oddaljen kraj Cesis, ki slovi po svojem monumentalnem srednjeveškem gradu. Ugotovili smo, da ena izmed najstarejših naselbin v Latviji ne slovi le po svojih kulturnih znamenitostih, temveč tudi po specialni šoli – sanatoriju za otroke in mladostnike z dihalnimi težavami Cesu Vocational school and Raiskuma rehabilitation center, Cesis. Srečo smo imeli, da je naši skupini vodstvo šole, izmed vseh učencev, po ključu usode dodelilo najbolj simpatična učenca, ki sta odlično govorila angleško in sta ves svoj trud, vso energijo in vse svoje mlade moči usmerila v to, da sta nam predstavila šolo, njene prostore in osebje bolje, kot bi to storili vsi voditelji in vsi politiki tega sveta. Njuna srčnost, nedolžnost in toplina so nam ogrela srca in narisala nasmehe na obrazu.

Po slovesu in dobrem kosilu v grajski krčmi je sledil čas za ogled latvijskih znamenitosti – gradu v Cesisu in najvišje vzpetine v državi z nadmorsko višino 312 metrov. Priznamo, da se je nam Slovencem poimenovanje te vzpetine z nazivom mountain zdelo kot preblisk iz ene izmed serij Monty Paython.

Polni elana smo se zbudili v tretji dan, pripravljeni na trdo delo v naši gostiteljski šoli Riga Raina 8th evening (shift) Secondary School.

Tema aktivnosti je bil trening s področja neverbalne komunikacije, kjer smo spoznavali njene principe delovanja in se urili v totalni komunikaciji. Po hitrem kosilu smo skočili na kratek ogled starega mestnega jedra, nakar smo se vrnili na šolo in uživali v festivalu, ki so ga pripravili gluhi in naglušni mladostniki v sodelovanju s čuječimi. Festival ni bil le nabor skečev, predstav, pesmi in drugih nastopov, ampak je bil festival v pravem pomenu besede, in sicer vesel, radosten, zabaven, veder, boder, živahen, dobrovoljen, svečan, slavnosten in prazničen dogodek, ki je slavil življenje in razumevanje drugačnosti in nas učil, da se iz vsakega problema lahko in mora roditi upanje.

slika3Naslednji dan so organizatorji načrtovali strokovno ekskurzijo v obalno turistično mesto Jurmala, ki je enako priljubljeno med prebivalci Rige kot med ruskimi turisti in mogotci s predebelimi denarnicami. Ogledali smo si Social state Agency Vocational School and College(SIVA) agencijo, ki se ukvarja predvsem s poklicnim izobraževanjem oseb s posebnimi potrebami. Stroške izobraževanj in usposabljanj zanje krije latvijsko ministrstvo za zdravje, usposabljajo pa jih na področjih tiskanja in grafike, šivanja, knjigoveštva, kuhanja ipd. Pred začetkom usposabljanj z udeleženci izvedejo posebno testiranje, ki strokovnemu osebju šole pomaga pri izbiri in k usmerjanju udeleženca k pravemu poklicu, takšnemu, ki bi posamezniku prinesel notranje zadovoljstvo in možnost integracije v družbo ter mu pomagal k samostojnemu življenju v skupnosti.

Popoldne smo izkoristili za predstavitve in evalvacije projekta v prostorih višje šole, temu je sledil kratek ogled mesta in obale baltskega morja, ki ni bila nič kaj podobna prijaznemu Mediteranu in kjer nas je severni veter skoraj odpihnil s plaže. Mi smo, po srečnem naključju in s pomočjo izkušenj s kraško burjo, preživeli, naše frizure pa niti ne.

Zadnji dan našega strokovnega obiska (job shadowing) smo bili deležni posebne pozornosti s strani učencev šole Riga Special Boarding School No. 1, ki se nahaja v središču, za naše razmere velikega mesta, ki šteje 700 000 prebivalcev. Šolska stavba je bila obnovljena ob koncu leta 2007. Ta skromna, nevsiljiva in nepozornemu mimoidočemu skrita stavba, se ob sprejemu na svoje notranje dvorišče začne odkrivati in s svojo toplino objemati povabljene goste ter jih zelo tenkočutno popelje v drugačen svet, čarobni svet svojih prebivalcev, otrok, ki imajo različne posebne potrebe. Po ogledu so nam pripravili zanimiv program, kjer so nas navdušili s svojimi plesnimi in glasbenimi sposobnostmi, duhovitostjo in dobrosrčnostjo, ter se nam tako vtisnili v nepozaben spomin.

slika4Skozi mobilnost smo se trudili biti pravi slovenski (tudi turistični) ambasadorji. Navezali smo stike z udeleženci pri projektu iz vseh osmih držav ter na takšen način poskušali poiskati prave partnerje, ki bi imeli interes za nadaljnje sodelovanje z društvom na različnih področjih in celo na kakšnem novem evropskem projektu.

Nove izkušnje, znanja in poznanstva, ki smo si jih pridobili člani Društva organizacij za izobraževanje odraslih na srednjih šolah, nam ne bodo zgolj pripomogla k profesionalnemu razvoju pri našem delu, ampak so nas obogatile z mnogimi osebnimi izkušnjami, ki nas bodo spremljale skozi celo življenje.

Udeleženci: Nataša Djuzić Kunej, Mateja Ilibašić, Sandra Katić, Gregor Matos, Andreja Sabati Šuster

Poročilo pripravila: Sandra Katić

Fotografije: vsi zbrani

Fotografije si lahko ogledate v galeriji.